AVGUST ČERNIGOJ - Kratek življenjepis
Rodil se je v slovenski delavski družini 24. avgusta 1898 v Trstu. Talent, ki ga je pokazal kot deček, mu je zagotovil štipendijo in prvo šolanje na tržaški Umetnostno-obrtni šoli, kjer je končal oddelek dekorativnega slikarstva. Po vrnitvi s fronte, kamor je moral leta 1916, se je v Trstu začel ukvarjati s slikarstvom in kiparstvom, leta 1920 pa je na postojnski gimnaziji poučeval risanje. Dve leti kasneje je opravil izpit za poučevanje risanja na srednjih šolah na akademiji v Bologni, kar je samo še podžgalo njegovo željo po znanju in razgledovanju po svetu. Odšel je študirat na umetnoobrtno šolo Hillerbrand in na münchensko akademijo Becker-Gundahl, kjer je spoznal moderno umetnost. Nato je sledilo prelomno obdobje v njegovem življenju: leta 1924 je za en semester odšel na študij v šolo Bauhaus v Weimar. Tu se je spoznal z novimi tokovi avantgarde, zlasti z avantgardističnim gledališčem, z ruskimi konstruktivisti in s sodobnim oblikovanjem. Bil je v neposrednem stiku z umetniki, kot so Walter Gropius, Paul Klee, Vasilij Kandinski, Laszlo Moholy-Nagy, Oskar Schlemmer, ki so nanj naredili velik vtis.
Zaradi finančnih težav, a poln novega znanja, se je še istega leta vrnil v Ljubljano in pod vplivom izkušenj Bauhausa pripravil svojo odmevno 1. konstruktivistično razstavo. Že naslednje leto je bil po drugi didaktični razstavi v Jakopičevem paviljonu iz Ljubljane politično izgnan. Leta 1926 je postal scenograf na odru sv. Jakoba v Trstu in zanj zasnoval vrsto konstruktivističnih scen. S tem se je njegovo konstruktivistično obdobje v Ljubljani končalo, svojo konstruktivistično revolucijo je nadaljeval v Trstu. Najprej je poskušal z zasebno šolo, ki pa je prerasla v tržaško konstruktivistično gibanje. V njem so se enakopravno znašli tako slovensko kot italijanski vsestransko mislečimi umetniki. V sklopu umetniške razstave upodabljajočih umetnosti, ki sta jo priredila tržaški Umetniški sindikat in Umetniški krožek v paviljonu Ljudskega vrta v Trstu, je skupina tržaških umetnikov (Carmelich, Stepančič, Vlah) pod vodstvom Černigoja dobila svoj oddelek in razstavila prelomno delo Tržaški konstruktivistični ambient. Černigoj je svoje avantgardno gibanje v slovenski prostor med drugim ponesel še z režiserjem Ferdom Delakom. Njuno delo je vodilo v snovanje mednarodne revije Tank, katere prva številka je izšla jeseni leta 1927. Z njo sta razširjala védenje o slovenski umetnosti. Na evropski oder sta jo postavila leta 1928 s predstavitvijo v Berlinu ter leta 1929 z objavo v posebnem zvezku revije Der Sturm.
Preživljanje družine je Černigoja prisililo, da se je zaposlil v ladjedelnici. Pleskal je ladje. Iz težkega položaja ga je rešil Gustavo Pulitzer Finali, ki mu je omogočil izdelovanje slik in velikih dekoracij za italijanske ladje. Vrnil se je v zmernejše vode post-impresionističnih slik in grafik, k slikanju marin, mestnih vedut, pokrajin, tihožitij in portretov v duhu poetičnega barvnega realizma z nadrealističnimi primesmi, zlasti v jedkanici. Med vojno se je preživljal s slikanjem fresk po nekaterih primorskih in notranjskih cerkvah. Po drugi svetovni vojni so se mu odprla nova obzorja. Postal je profesor na slovenski gimnaziji in na učiteljišču v Trstu ter do upokojitve leta 1970 vzgojil vrsto mladih generacij. V povojnem obdobju je Černigojev razvoj segal od krajinarstva prek kubističnih variacij videnega do nove abstrakcije. Proti koncu šestdesetih let dvajsetega stoletja se je posvetil kolažem in konstruiranju objektov ter okoli leta 1970 dosegel ponovni ustvarjalni vzpon. S ponovnim zanimanjem za lepljenko in tridimenzionalni objekt v sami sliki je začel v drugi polovici šestdesetih in v zgodnjih sedemdesetih znova ustvarjati konstrukcije in poslikane objekte.
Na starost je Černigoj večkrat zbolel, in ko mu je umrla žena Teja, je s pomočjo dobrih prijateljev iz Slovenije in iz Trsta ter ob naklonjenosti tedanjega vodstva lipiške kobilarne svoja zadnja leta preživel v Lipici. Ukvarjal se je z risbo, drobno grafiko in akvarelom. Vsako leto so bila dela, ustvarjena v Lipici, razstavljena in zelo obiskana. Bil je vesel pozornosti obiskovalcev. Umrl je 17. novembra 1985 v Sežani, kjer je tudi pokopan na mrk, deževen dan, a pospremljen z mnogimi prijatelji ter poznavalci in občudovalci njegove umetnosti. - Tatjana Pregl Kobe Nazaj
